STROKOVNA EKSKURZIJA V NEMČIJO
3.45 / 46 + 4 à 2°-0° / 1.00 = formula za tokrat malo drugačno strokovno ekskurzijo. Že dejstvo, da smo se zadnjič odpravili na jezikovno ekskurzijo pred skoraj tremi leti, je narekovalo, da si želimo nekaj drugačnega. Zato smo se odločili, da gremo nekam v Nemčiji, kjer še nismo bili: v Nürnberg in Rothenburg ob der Tauber; v času, ki ni najbolj idealen za potepanja, a vendar drugačen: v adventu, ki je seveda pozimi.
2. 12. 2022 smo se zbrali pred šolo že ob 3.45. Med vožnjo mimo Jesenic, Salzburga in Münchna nas je večina spala. V Nürnberg smo prispeli še pred poldnevom. Nürnbergje mesto ob reki Pegnitz in kanalu Ren–Majna–Donava v nemški deželi Bavarski v upravnem območju Srednja Frankovska. Je drugo največje mesto na Bavarskem, kjer živi okoli 515.000 prebivalcev, metropolitansko območje pa ima nekaj več okoli 3,6 milijona prebivalcev.
Najprej smo se zapeljali do kraja, kjer so bili nekoč prostori nacionalistične stranke. Pogled na neoklasicistično kongresno halo je fascinanten: zgradba, ki spominja na rimski kolosej, je mogočna, brez okrasnih elementov, le mrzlo siva. Nürnberg je imel namreč velik pomen v nacistični Nemčiji. Zaradi pomembnosti mesta v Svetem rimskem cesarstvu in njegovega položaja v središču Nemčije je nacistična stranka izbrala mesto za velike shode svoje stranke – nürnberške mitinge. Po vzponu Adolfa Hitlerja na oblast leta 1933 so nürnberški mitingi postali velik nacistični propagandni dogodek, središče nacističnih idealov. Na mitingu 1935 je Hitler izrecno odredil sklic rajhstaga v Nürnbergu, da je uveljavil antisemitske nürnberške zakone, ki so preklicali nemško državljanstvo vsem Judom in drugim Nearijcem.
Sledil je ogled mogočnega gradu, ki se dviguje nad starim mestom in je njegov simbol že več kot tisočletje. Je dvojni grad, ki ga sestavljajo cesarski, grofovski grad in druge spremljajoče zgradbe. Prvi sledovi gradu segajo v obdobje okoli leta 1000. Po hudih poškodbah med drugo svetovno vojno je bil obnovljen v svoji prvotni podobi. Njegova zgodovinska vloga je bila obrambna, bil je prebivališče cesarjev, cesarski grad in sedež družine Hohenzollern. Grad stoji severno od reke Pegnitz na grebenu iz peščenjaka. Na severnem delu je utrjen. Z gradu je razgled na obrtniško četrt in staro mestno jedro. Nato smo se sprehodili skozi srednjeveško obzidje do cerkve sv. Sebalda in sv. Lovrenca. Na glavnem trgu smo si ogledali mestno hišo, Marijino cerkvijo in ‘Lepi vodnjak’, ki predstavlja središče mesta. Tukaj nas je že prevzelo praznično vzdušje, saj je trg v tem času prizorišče znamenitega božičnega sejma, enega najstarejših in najznamenitejših v Nemčiji. Ta vedno poteka od petka pred prvo adventno nedeljo do svetega večera. Odmor za kosilo smo seveda izkoristili za ogled stojnic. Christkinlesmarkt kot domačini pravijo svojemu sejmu se zelo razlikuje od tovrstnih sejmov, ki jih poznamo iz naših krajev. Celoten trg je preplavljen z omamnimi božičnimi vonjavami. Cimet, kardamom, klinčki … Na stojnicah (Holzbuden) so se nam ponujali Nürnberger Lebkuchen, klasično pecivo za božično-novoletne praznike, sadje v čokoladi ter druge slaščice, ročno izdelani izdelki iz lesa in volne, božično okrasje iz stekla, slame in keramike. Pogreli smo se z vročim kakavom s smetano ali otroškim punčem, skodelico pa odnesli s seboj za spomin.
Sledil je ogled hiše, kjer je skoraj 20 let živel in ustvarjal najslavnejši nemški renesančni slikar, grafik in matematik Albreht Dürer. Hiša ima štiri etaže, od tega sta spodnji dve sezidani iz peščenjaka, zgornji dve pa sta zgrajeni po sistemu predalčne lesene gradnje (Fachwerk). Hiša je kljub hudim poškodbam preživela skoraj popolno uničenje starega mestnega jedra Nürnberga ob koncu druge svetovne vojne. Nad veliko dvorano v pritličju so v prvem nadstropju bolj ali manj izvirna kuhinja in dve tako imenovani Wandererzimmer in značilnim poznosrednjeveškim zaporedjem stopnišč ter sob. Dürerjeva delavnica je v drugem nadstropju. V njej so razstavljeni orodje in material ter oprema za tiskanje. Prikazan je tudi postopek tiskanja – lesorez in bakrene gravure. Razstavljene so tudi kopije pomembnih Dürerjevih del in zvezdne karte.
Lačni smo se odpravili v tipično frankovsko gostišče Zum Spiessgesellen, kjer smo za dolgo mizo večerjali krompirjevo juho, pečenko s cmokom, zeljnato solato ter ocvrte jabolčne obročke s sladkorjem in cimetom. Med večerjo so nas presenetili člani Kulturnega društva iz Altdorfa, ki so v srednjeveških kostumih in ob bobnanju uprizorili, kako je v srednjem veku izgledala neke vrste pivska policija. Sel je oznanil, da bodo vsakogar, ki bo popil več kot šest vrčkov piva, vklenili in ga odpeljali na mestni trg, če pa jim bo gostilničar ponudil kaj za pod zob, bodo kakšen vrček preveč tudi spregledali. Po večerji smo se za kratek hip z njimi zabavali še na ulici pred gostiščem. Utrujeni smo se odpeljali do hotela in končno lahko odšli počivat.
Po zajtrku smo se odpeljali nazaj v mesto, kjer smo z vodenim ogledom raziskali podzemlje mesta Nürnberg, ki je z več kot 20.000 m2 skalnih kleti največji podzemni labirint južne Nemčije. Zgodovina mesta je neločljivo povezana z zgodovino piva. V 14. stoletju je v mestu živelo manj kot 30.000 prebivalcev, imeli pa so kar 40 pivovarn. Vsak, ki je želel variti in prodajati pivo, je moral imeti svojo klet. Spustili smo se 14 metrov pod zemljo in med sprehodom izvedeli, da je podzemni labirint, ki je v peščenjaku nastajal več stoletij, v času druge svetovne vojne prebivalcem mesta nudil zaščito pred letalskimi napadi. Po več kot eni uri smo s prijetnih 10° spet prišli na mraz ter si ogledali še destilarno viskija. Izvedeli smo tudi, da so heksagrami (ki spominjajo na judovsko zvezdo) na pročeljih hiš označevali, kakšno pivo se je v tej hiši lahko kupilo: rumen heksagram za svetlo pivo, redeč za rdeče in rjav za temno pivo. Gre za simbol, ki je varoval pred ognjem in demoni, saj je v srednjem veku pogosto prihajalo do nesreč pri varjenju piva, požari pa so bili v tistem času stalnice. Takratni prebivalci pa se seveda pivu niso mogli odreči, saj je bila voda tako močno oporečna, da so vsi, ki so jo pili, umrli.
Na poti iz mesta smo pri sodni palači Bavarske, v kateri so se vršili Nürnberški procesi zločincem druge svetovne vojne, izvedeli tudi nekaj več o tem poglavju mračne nemške zgodovine.
Sledila je vožnja v Rothenburg ob reki Tauber, ki je najslavnejše mesto ob Romantični in Grajski cesti. Rothenburg je namreč mesto, v katerem je Primož Trubar leta 1548 začel svojo službeno pot, predvsem pa je pomembno zato, ker je tukaj napisal prvi dve slovenski knjigi Abecednik in Katekizem. V cerkvi sv. Duha smo si ogledali spominsko tablo ter izvedeli veliko zanimivega o protestantizmu.
Sledil je prehod po trgu, ki ga obdajajo pisana, poslikana in praznično okrašena pročelja meščanskih stavb. Posebnost mesta so številni srednjeveški vodnjaki, znamenita gotska mestna hiša iz 13. stoletja, ozke srednjeveške uličice, zvoniki mestnih cerkva in praznično okrašeni mestni trgi. Pred odhodom domov smo se seveda ustavili še na pisanem božičnem sejmu. Posladkali smo se s snežnimi kepami (Schneebälle), krhkim flancatom v obliki krogle. Vožnja proti domu nam je ob gledanju filmov hitro minila. V deževno Ljubljano smo se vrnili 4. 12. 2022 pozno ponoči oziroma zgodaj zjutraj – kakor za koga.
Pa še zaključimo s številkami: več kot 10.000 prehojenih korakov vsak dan, 1.600 prevoženih kilometrov, 46 + 4 zadovoljnih Šentvidčanov. Kmalu se spet odpravimo na severno stran Alp!
Tina Terzić
