STROKOVNA EKSKURZIJA V ISTANBUL
V torek, 18. 2. 2020, smo se ob 7.00 zbrali na letališču Jožeta Pučnika na Brniku. Po opravljenih formalnostih smo se vkrcali na letalo in poleteli proti Istanbulu, kjer smo pristali na novem istanbulskem letališču Istanbul Airport, ki je največje v Evropi. Kar 22 minut je trajalo, da je letalo po pristanku pripeljalo do vrat za izstop. Ure smo prestavili za 2 uri naprej. Na izhodu nas je čakal avtobus ter nas odpeljal v mesto, kjer smo se nastanili v hotelu na evropski strani mesta in nato odšli z našim vodnikom Krešimirjem in turškim Ismetom na Taxim. Ulica Istiklal je pravzaprav peš cona (z izjemo znamenitega starega tramvaja), dolga 1,4 kilometre, ki se začne oz. zaključi s Taksim trgom. Na Istiklal ulici se pretežno zadržujejo domačini (mladi). Za vikende in praznike naj bi ulico obiskalo preko 3 milijone ljudi na dan. Vse polno je modernih nakupovalnih centrov, trgovin, restavracij, slaščičarn in nočnih lokalov. Kaj hitro smo začutili utrip skoraj 16 milijonskega velemesta. Sprehodili smo se po ulici neodvisnosti v boemsko četrt Galata ter do znamenitega stolpa. Galata stolp je razgledna točka, ki nudi čudovite 360 stopinjske panoramske poglede na veličino Istanbula in tudi na mnogo znamenitosti. Zgrajen je bil sredi 14. stoletja in je bil dolgo najvišja zgradba v Istanbulu. Sedaj je okoli njega polno restavracij, lokalov in trgovinic, kjer se radi zadržujejo domačini. Bil je modro osvetljen, kar je pomenilo, da nas drugi dan čaka lepo vreme. Z mostu Galata smo občudovali osvetljene minarete Hagie Sofije in Sulejmanove mošeje. Na mostu nas je presenetila množica ribičev, ki vsakodnevno lovijo ribe v ne prav čistem morju, kjer sicer pluje nepregledno število ladij. Istanbul je mogočno mesto, ki se razprostira na dveh kontinentih (Evropa in Azija). Lega Istanbula obiskovalcu postreže z mešanjem dveh različnih svetov, ki se kljub drugačnosti tukaj zlivata v popolno harmonijo. Gneča, tradicija, hrup, modernost in zavidljiva zgodovina v Istanbulu ustvarja cel kup znamenitosti.
V sredo, 19. 2. 2020, smo se po zajtrku odpravili na ogled glavnih mestnih znamenitosti. Med sprehodom smo opazili, da je v mestu ogromno mačk in psov. Vsi so lepi, zdravi in čipirani, saj za njih skrbijo tako mesto Istanbul, ki poskrbi za cepljenje, kot meščani, ki jih hranijo, jim priskrbijo škatle, v katerih spijo in jih hranijo. Nemalokrat smo lahko opazovali ljudi, ki se usedejo na klop in jih božajo. Palače Topkapi je bila palača osmanskih sultanov, danes pa je to muzej z zbirkami porcelana, draguljev, orožja in drugih dragocenosti. Mogočna palača, kjer so nekoč prebivali sultani, dvorne dame, konkubine in evnuhi, se razprostira na griču s strateškim razgledom na Bospor. Bogato okrašene sobane navdušujejo z natančno izdelanimi vzorci islamske umetnosti, opazimo lahko orožje, oblačila, drage kamne, nakit, portrete. Tukaj smo lahko občutili ogromno bogastvo tedanjega sveta. V Istanbulu je nepregledno število mošej. Po nekaterih podatkih naj bi jih bilo več kot 3000. Ena najbolj znanih je Modra mošeja ali Sultan Ahmet Camii. Modra mošeja je drugačna že od zunaj, saj jo krasi 6 minaretov, več kot katero koli drugo otomansko mošejo. Notranje dvorišče je impozantno, polno je kupol in kaskad, notranjost pa je z rdečkastimi ročno tkanimi preprogami, ogromnimi lestenci in modrimi vzorčastimi ploščicami naravnost očarljiva. Medtem ko je zunaj mošeje hrup in vrvež, je notranjost povsem tiha in mirna, kar nam še olajša doživljanje te arhitekturno dovršene lepotice. Ker veljajo pravila oblačenja, smo se ženske pri vhodu pokrile z ruto oziroma šalom. Pri vhodu smo si tudi sezuli čevlje, saj se v mošeje vstopa bos. Sledil je ogled cerkve Svete Modrosti ali Hagia Sofia, ki je bila dolgo časa največja cerkev krščanskega sveta, po zavzetju Konstantinopla v sredini 15. stoletja pa so jo v samo nekaj urah popolnoma spremenili v mošejo. Dodali so ji štiri minarete, notranjost z bizantinskimi poslikavami pa so prekrili z islamskimi vzorci. Baziliko iz 6. stoletja nekateri zaradi svoje zgodovinske pestrosti in mogočne gradnje uvrščajo kar med najpomembnejše svetovne zgradbe. Leta 1934 jo je Atatürk razglasil za muzej. Ogledali smo si tudi nekdanji Hipodrom. Ker so Bizantinci uživali v konjskih dirkah, seveda v sami prestolnici le-ta ni smel manjkati. Zgrajen je bil v dveh nadstropjih, sedaj pa vse skupaj zgleda zgolj kot velik trg sredi zgodovinskega dela Istanbula. Hipodrom krasita še dva obeliska. Najbolj znan je granitni obelisk Theodosius, ki so ga iz Egipta dostavili leta 390 našega štetja. V neposredni bližini Hagije Sofije smo vstopili še v veličastno podzemno cisterno baziliko Yerebatan Saray. To je bila največja vodna cisterna v Konstantinoplu in še dandanes s svojimi 336 marmornimi stebri navdušuje obiskovalce. Mogočnost še dodatno začini pridušena svetloba, ki krasi 9 metrov visoke ionske in korintske stebre, med katerimi izstopata dva z glavo grško mitološkega bitja Meduze.
V četrtek, 20. 2. 2020, smo se z avtobusom odpeljali na izlet ob Zlatem rogu ter se z gondolo povzpeli na vzpetino do stare kavarne, kamor je rad zahajal Pierre Loti. Uživali smo v čudovitem pogledu na zaliv Zlati rog in na Istanbul, čeprav ta dan ni bilo vreme več sončno. Kot smo že povedali, leži Instanbul ob Bosporski ožini, obdaja pa ga naravno pristanišče Zlati rog. S hriba, kjer je tudi eno najstarejših muslimanskih pokopališč v Istanbulu smo sestopili peš in na poti opazovali nagrobnike. Izvedeli smo, kakšni so običaji glede pokopov ter zakaj so nekateri ljudje živeli skoraj 700 let (pravzaprav niso, le zapis leta rojstva je po muslimanskem, leta smrti pa po gregorijanskem koledarju). Ogledali smo si Bolgarsko cerkev, ki je zgrajena popolnoma iz železa. Sledil je obisk grškega patriarhata, sedeža grške pravoslavne cerkve s cerkvijo sv. Jurija z bogatimi relikvijami. Sedež ekumenskega konstantinopelskega patriarha, ki je obenem patriarh avtokefalne Grške pravoslavne cerkve, je v četrti Fener. Odpravili smo se tudi v mošejo Sulejmanija Süleymaniye Camii, ki je bila zgrajena v 16. stoletju in je vrhunsko delo otomanskega arhitekta Sinana. Tukaj smo se posedli na tla ter v enkratni atmosferi prisluhnili Ismetu, ki nam je razlagal zanimivosti o gradnji mošeje ter islamu. Čas se je malo ustavil … Popoldne smo preživeli na znameniti pokriti tržnici Kapali čaršiji, kjer smo se preskusili pri orientalskem barantanju. Veliki bazar je star je že preko 500 let, a je še vedno eden največjih pokritih bazarjev na svetu. Ima 60 ulic, ki vsebujejo več kot 5000 trgovinic, 60 restavracij, 18 vodnjakov, 12 mošej in celo šolo. To je raj za vse, ki imajo radi preproge, usnjene izdelke, keramiko, zlatnino in spominke.
V petek, 21. 2. 2020, smo se s tramvajem odpeljali na egipčansko tržnico začimb, kjer so se od nekdaj prodajale začimbe iz Egipta. Sledilo je križarjenje po Bosporju, morski ožini med Evropo in Azijo, ob kateri se nizajo naselja z bogatimi vilami in palačami. Pluli smo mimo trdnjave Rumeli Hisar in pod bosporskima mostovoma. Kratek čas smo opazovali tudi delfine. Izstopili smo v Uskudarju na azijski strani in si ob pogledu proti Evropi privoščili pravo turško kavo. Na evropsko stran smo se vrnili s podzemno železnico pod Bosporjem. Sledil je prevoz na letališče in polet proti Ljubljano.
V štirih dneh smo tudi spoznali, da je turška kulinarika zelo pestra in dobra. Povsod so na voljo različne mesne jedi iz jagnjetine, govedine ali perutnine – kebabi, kofte, ražnjiči, bureki, ribe ter zelenjavne jedi – polnjena zelenjava, dolma, jajčevci, paprike, paradižniki, bučke. Sladice so izvrstne: različne baklave, turški med, pudingi in še in še. Turki se družijo v številnih kavarnicah ob turški kavi in turškem čaju.
Istanbul nas je navdušil!
Tina Terzić, Eva Jeler Fegeš
