Islam in muslimani v Sloveniji in Evropi

Pred kratkim smo se dijaki družboslovnega ITS-ja, predmet sociologija, udeležili že drugega zelo zanimivega pogovora. Tokrat je bila naša gostja sociologinja religije in spola, etnologinja in kulturna antropologinja, dr. Anja Zalta, ki od leta 2010 predava na Oddelku za sociologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani predmete s področja sociologije religije. V svojih raziskovanjih se zelo intenzivno posveča islamu in muslimanov, tako v Sloveniji, kot v Evropi, saj sta jo – kot je dejala – ta vera in njen vpliv privlačila že od nekdaj. Z namenom dodatnega raziskovanja je potovala oziroma še vedno zelo veliko potuje po Balkanu, Turčiji, arabskih deželah in S Afriki.

Kot že omenjeno v naslovu, je tokrat beseda tekla o islamu; predvsem o različnih pogledih na islam, o islamofobiji – kako in kje se le-ta kaže, o številu muslimanov v Evropi in Sloveniji, o vzrokih za pojavljanje islama v Sloveniji ter drugod po Evropi ter seveda o simboliki pokrivanja žensk, tudi kot modnem dodatku.

Islam (arab. islam – predanost Bogu) je monoteistična religija, ki je nastala v 7. stol. v Arabiji (rimska provinca). Pomeni: religijo (din), stališče predanosti Bogu (iman) in civilizacijo, tj. posvetno ureditev skupnosti po islamskih zakonih. Ustanovitelj je bil prerok Mohamed, ki je v letih 613-619 n. št. v Meki začel pridigati o tej novi religiji. Svoje privržence je najprej našel v arabskih plemenih ter tako ustanovil prvo muslimansko skupnost. Kasneje pa se je nova religija začela širiti, predvsem z vojaškimi zmagami, po celotnem Arabskem polotoku, ter nato na območje Sirije, Palestine, Iraka, S Afrike ter v Evropo, predvsem Balkanski polotok. (https://sl.wikipedia.org/wiki/Islam)

Posledice priseljevanja muslimanskega prebivalstva v Evropo, (tudi Slovenijo), so vsekakor multikulturalizem, segregacija (tj. zapostavljanje določene rase/družbenega sloja) ter tudi socialne in kulturne napetosti med avtohtonim prebivalstvom in priseljenci. Po tej plati je islam pomembno vplival na razvoj evropske identitete, saj so muslimani že dolgo del evropskih narodov, toda obenem Evropejci islam zelo slabo poznamo. Glavni vir informacij so večinoma množični mediji, ki objavljajo takšne ali drugačne zgodbe/mite o islamu, za katere osebno verjamem, da jim v vseh primerih ne gre ravno verjeti. Toda vseeno je večina prispevkov o muslimanih povezanih s terorizmom ali vse pogostejšim nasiljem na Bližnjem vzhodu. Posledično se je razvila »islamofobija« – strah/sovraštvo do islama kot religije oz. muslimanov, predvsem kot geopolitične sile ali vira terorizma. (Izraz se je pojavil že v zgodnjem 20. stol., leta 1997 pa doseže javno veljavo s poročilom Runnymede Trust o britanskih muslimanih in islamofobiji. Večji pojav islamofobije je zaznati po 11. septembru 2001 – teroristični napad v ZDA). Islamofobija se v javnem življenju kaže na štirih ključnih področjih: diskriminacija – v zaposlitvenih praksah/pri zagotavljanju storitev, izključenost – iz poslovanja, nasilje – uničevanje premoženja/verbalni/fizični napadi, predsodki – v medijih/v vsakodnevni komunikaciji.

Pojavljajo pa se tudi številni pogledi, ki se enačijo z islamom:

-razumevanje islama kot statičnega bloka, neodzivnega na spremembe

-islam je »drug« (kulture niso vplivale nanj, prav tako islam ni vplival nanje)

-je manjvreden Zahodu (češ, da je barbarski, primitiven, seksističen)

-da podpira terorizem, sodeluje pri spopadu civilizacij

-razume se kot politična ideologija, uporabljena za politične (nabiranje političnih točk) ali vojaške cilje

-sovraštvo do islama se uporablja za opravičevanje diskriminatornih praks in izključevanje muslimanov iz večinske družbe

Slovenija glede islamofobije ni nobena izjema, napram ostalim evropskim državam. Odpor in strah Slovencev pred muslimani, ki sta se zelo jasno izkazala v času gradnje džamije v Ljubljani – afera »prašičje glave«, ko so neznanci na gradbišče omenjenega verskega objekta odvrgli prašičje glave ter svinjsko kri -, se pojavlja kot diskriminacija na trgu dela (pokrite ženske težje dobijo službo, kljub visoki izobrazbi!), v medijih, na spletu (Facebook skupine proti izgradnji džamije v Ljubljani, prav tako primerjanje muslimanov s prašiči), v izobraževalnih sistemih, v politiki (že omenjeno nabiranje političnih točk).

Sicer pa je bilo po popisu leta 2002 v Sloveniji 47,488 pripadnikov islamske vere, kar je 2,4 % celotne populacije. Od tega naj bi se jih pokrivalo le okoli 30 žensk (točnih statističnih podatkov sicer ni), burk – pri katerih so ženske v celoti pokrite, pa so še toliko bolj redke. Za tako majhen odstotek pokritih žensk pa je povečini vzrok dejstvo, da ne morejo biti družbeno aktivne, ali pa, kot že omenjeno, težje dobijo službo v primeru, da so pokrite. In  to je vsekakor zelo zaskrbljujoče in zahteva drugačen, bolj odprt pristop družbe k temu problemu.

Gašper Zigmund, dijak 3. A razreda